Zgodovina in razvoj znanstvene ilustracije do 19. stoletja
- Sep 12, 2022
- Branje traja 8 min
V pričujočem besedilu sledi zapis o razvoju znanstvene ilustracije na področju naravoslovja v zahodnem delu sveta. Znanstvena ilustracija je področje vidnih komunikacij, ki predstavlja most med likovnim in znanstvenim raziskovanjem. Njena temeljna naloga je, da informira, razlaga in daje napotke. V preteklosti je imela še to pomembno vlogo, da je pričala o odkritju novih vrst. Kljub temu pa dela znanstvene ilustracije lahko vidimo predvsem kot likovna dela, ki obstajajo tudi samostojno izven svojega konteksta in nas navdušujejo kot taka.
The following writing explores historical development of scientific illustration focusing on natural sciences in the western part of the world. Scientific illustration is an area of visual communication that represents a meeting point between art and science. Its main objectives are to explain, inform and give instructions. In historical sense these illustrations represented proofs of new species in the Age of discovery. Nevertheless, scientific illustrations can also be regarded simply as works of fine art and be appreciated as such.
/// Človek je zelo kmalu začel beležiti svet okoli njega. O tem pričajo jamske stenske slike živali v Lascauxu, ki segajo iz paleolitika in so stare do 17.300 let. Na stene jam je tako prazgodovinski umetnik s spihovanjem barve in obrisno risbo z barvo iz železovih in magnezijevih oksidov »živali ujel« v takšne upodobitve, kot je bila po njegovi presoji najpopolnejša. Narisal jo je s strani, da je lahko upodobil štiri noge, od spredaj pa je narisal kopita in roge«[1]. Okoli 15.000 let kasneje je v Tebah v Egiptu egipčanski faraon Tutmozis III (ok. 1450 pr. n. š.) dal na steno templja izklesati floro in favno Egipta kot tudi njegovih na novo osvojenih ozemlij. O prvih znanstvenih ilustracijah pa začnemo govoriti v času prehoda antike v srednji vek in sicer so se pojavile v herbarijih oz. lekarniških priročnikih. Najstarejša verzija Dioskoridove De materia medici (1. stoletje n. š.), ki tako vsebuje poleg opisov tudi ilustracije teh zdravilnih rastlin, datira iz leta 512 in je znana pod imeni Codex Aniciae Julianae in Codex Vindobonensis ter tudi Dunajski Dioskorid, saj jo hranijo v Narodni knjižnici na Dunaju.[2
Slika 1: Cannabis sativa v Dunajskem Dioskoridu (neznan avtor), okoli 512, Österreichische Nationalbibliothek. Opis rastline na sosednji strani opisuje, da se rastlina uporablja za izdelovanje vrvi, njihovi plodovi pa imajo neuspešen učinek; pomaga pri boleznih ušes; napis v arabskih besedah pomeni “vrtna konoplja”. (Slikovni vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Cannabissativadior.jpg, 4. april 2019)
Naslednji napredek na področju znanstvene ilustracije je prinesel prihod renesanse. »Dobršen del srednjega veka se je človekova misel – in z njo umetnost – vrtela okoli Boga. Ko se je po letu 1200 začelo upodabljanje realističnih potretov, krajine in narave, so se že odškrnila vrata za renesanso."[3] Tone Rački piše, da se je “realistična risba, ki je mimetična (gr. mimesis, posnemanje) in posnema videz stvari, pojavila ob koncu srednjega veka, dokončno pa se je razvila prav v obdobju renesanse. V tem obdobju se je risanje približalo znanosti. Vključilo je geometrijo, anatomijo in natančno opazovanje naravnih pojavov.”[4] Poosebitev tega stičišča je bil Leonardo da Vinci (1452-1519), ki je ustvarjal in živel v obdobju visoke renesanse (1490-1520), nekaj sto njegovih risb pa tako izpričuje tesno povezanost umetnosti z znanostjo[5]. Kot ustvarjalec je menil, da je njegova naloga, da raziskuje vidni svet in tako so se njegova raziskovanja dotikala najrazličnejših področij, pri čemer je skoraj pri vseh prišel do novega odkritja[6], njegova dognanja na področju likovnega ustvarjanja pa so bila zbrana v Traktak o slikarstvu (1651). Za področje anatomije oziroma medicinske ilustracije so pomembna njegova raziskovanja človeškega telesa, pri čemer je »med leti 1488 in 1515 seciral in proučil več kot trideset trupel obeh spolov in različnih starosti«[7], prav tako pa je bil eden izmed prvih, ki je začel raziskovati rast otroka v maternici.[8]
Slika 2: Andreas Vesalius, De humani corporis fabrica libri septem, 1543, str. 163.
(Slikovni vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vesalius_Fabrica_p163.jpg, 4. april 2019)
Renesansa, ki je v ospredje postavila človeka, je tako legitimirala takšno anatomsko raziskovanje in seciranje ter s tem postavila temelje razvoja sodobne medicine. Poleg Leonarda je na področju anatomije raziskoval tudi italijanski anatom Andreas Vesalius (1514-1564) in pod njegovo taktirko je leta 1543 v Baslu izšla prelomna knjiga De humani corporis fabrica libri septem, ki je vsebovala poleg izčrpnih opisov tudi izjemno število detajliranih anatomskih ilustracij telesa, ki so pogosto bila postavljena v alegoričnih pozah; pri nekaterih ilustracijah se krajina v ozadju celo nadaljuje iz strani v stran. Vesalius je s svojim delom in predavanji na Univerzi v Padovi demonstriral, da je za študij anatomije potrebna neposredna disekcija človeškega telesa, s tem pa je korenito vplival na tedanje področje medicine.[9] Kot drugo pa je povzdignil motiv plastičnega upodabljanja notranje strukture telesa, tako da so mu sledili še drugi, pri čemer kot vrhunec v tedanji anatomski ilustraciji veljajo dela Gauiterja d'Agotya (1717-1786), nastala znotraj slikarske tradicije osemnajstega stoletja[10].
Slika 3: J. F. Gautier d’Agoty, Hrbtne mišice: delna disekcija sedeče ženske, ki razkriva kosti in mišice hrbta ter ramen (ang. Muscles of the back: partial dissection of a seated woman, showing the bones and muscles of the back and shoulder), 1745-1746, barvna mezotinta.
(Slikovni vir: https://wellcomecollection.org/works/yec7bmwu?query=gautier%20d%27agoty, 4. april 2019)
Še en pomemben mejnik v renesansi predstavlja Gutenbergov izjemni prispevek k tehnologiji tiska v petnajstem stoletju. Eden izmed prvih natisnjenih herbarijev je tako Herbarum vivae eicones (Verodostojne podobe rastlin, 1530) avtorja Otta Brunfelsa (1488-1534) in umetnika Hansa Weiditza (1495-1537), herbarij Leonharta Fuchsa (1501-1566) pa je bil tisti, ki je nasledil Dioskoridovega. Takšne herbarije so uporabljali predvsem zdravniki in farmacevti, kmalu pa je botanika postala tudi samostojna veda.[11]
Sledilo je obdobje velikih raziskovanj in ekspedicij okoli sveta, ko so raziskovalci v Evropo prinašali dokaze o novih živalskih in rastlinskih vrstah, ki so še nadalje spodkopale avtoriteto antičnih grških avtorjev, kakršna sta bila Aristotel in Dioskorid. Kapitan James Cook je obplul Avstralijo in južna morja, Charles Darwin je z Beaglom prispel na Galapaške otoke, Alfred Russel Wallace pa je raziskal področja Amazonke in Malezije[12].
Slika 4: Maria Sybilla Merian, Ilustracija iz Metamorfoza žuželk iz Surinama, 1705.
(Slikovni vir: Public Domain, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=44393875, 23. maj 2019)
Prva izmed takšnih raziskovalcev-umetnikov je bila Maria Sybilla Merian (1647-1717), ki je leta 1699 s svojo hčerko Dorotheo Mario odpotovala v nizozemsko kolonijo Surinam, kjer je dve leti risala in slikala tamkajšnje žuželke, rastline in plazilce. Po vrnitvi v Amsterdam je leta 1705 izšlo njeno veliko umetniško delo Metamorphosis insectorum Surinamensium (Metamorfoza žuželk iz Surinama)[13], ki zaradi svojega naturalizma velja za utemeljitelja sodobne entomologije. Še en tak primer so botanične ilustracije južnoameriške flore, ki so leta 1805 izšle v knjigi Plantae Aequinoctiales (Ekvatorialne rastline), ilustriral pa jih je Pierre Jean François Turpin (1755-1840). Avtorja knjige, Alexander von Humboldt in Aimé Bonpland, sta Turpina vzela na odpravo, da je zabeležil na novo odkrite rastlinske vrste. Tedanje znanstvene ilustracije namreč niso bile samo likovna dela, temveč so veljala kot dokazi o obstoju teh novih odkritij.[14] Ali bi lahko trdili, da so torej kot take po Baudrillardu podobe prve stopnje, saj so odblesk globoke realnosti; naravne, naturalistične simulakre, osnovane na podobi?[15]
Na področju ornitologije velja za prelomno delo knjiga The Birds of America (Ameriške ptice), ki je med leti 1827-1838 izšla v Londonu in ki na splošno velja za arhetip ilustracije divjine (ang. wildlife illustration). Ilustriral jo je John James Audubon (1785-1851), knjiga pa vsebuje 435 akvarelov severnoameriških ptic v naravnih velikostih.[16]
Slika 5: John James Audobon, Kos (Red winged blackbird), 1851, Houghton Library.
(Slikovni vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Houghton_MS_Am_21_(47)_-_John_James_Audubon,_red_winged_blackbird.jpg, 4. april 2019)
Konkurenca med pomorskimi narodi je pripomogla tudi k razvoju morske biologije, kot rezultat pa so nastale mnoge slike in litografije, ki pričajo o fascinaciji nad nenavadnimi oblikami globokomorskih bitij. Takšno delo je zagotovo knjiga Kunstformen der Natur (Umetniške oblike narave) avtorja Ernsta Haeckela (1834-1919), ki je leta 1904 izšla v Liepzigu in na Dunaju. Slednja vsebuje sto kompozicij ilustracij (ang. plates) različnih organizmov, Heackel pa se je večinoma osredotočil na morska bitja, kot so v globini živeči radiolariji, meduze in sifonofori, s tem pa znatno pripomogel k napredku na tem področju morske biologije.[17] Na področju ilustriranja rib oz. ihtiološke ilustracije je eden izmed prvih avtorjev Markus Elieser Bloch (1723-1799), prve znane ilustracije globokomorskih rib pa so zbrane v knjigi Die Tiefsee-Fische (Globokomorske ribe), ki jo je leta 1906 izdal biolog August Brauer (1836-1917), ilustriral pa umetnik in fotograf Fritz Winter. Ilustracije so nastale v sklopu nemške globokomorske ekspedicije na parniku S. S. Valdivia med letoma 1898 in 1899, primerke rib pa so ujeli na globinah med enim in tremi kilometri podmorske globine, kjer so takrat mislili, da življenje ne more obstajati.[18] Na področju biologije globokomorskih ceponožcev (ang. copepods) pa je ilustriral še en nemški biolog – Wilhelm Giesbrecht (1854-1913).
Slika 6: Ernst Haeckel, Umetniške oblike narave (Kunstformen der Natur): Klobučnjaki, , 1904 (Slikovni vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Haeckel_Discomedusae_28.jpg, 4. april 2019)
Predmet znanstvenih raziskovanj pa niso bili le eksotični kraji. Na področju Slovenije so prve ohranjene znanstvene ilustracije, »ki so nastale na naših tleh in so jih ustvarili naši avtorji, iz druge polovice 17. stoletja, za kar je zaslužen Janez Vajkard Valvasor (1641-1693), polihistor, ki je zapustil obsežno literarno delo (Slavo vojvodine Kranjske, 1689) in tudi dragocen oris časa, v katerem je ustvarjal.«[19] V tistem času je v Angliji Robert Hooke (1635-1703) izdal knjigo Micrographia (1665), v kateri je objavil ilustracije najrazličnejših objektov, ki jih je opazoval pod mikroskopom, pri tem pa odkril tudi rastlinsko celično steno pri ogledovanju plute in tako dal ime taisti celici (ang. cell), ki jo je tristo let kasneje v instalaciji predstavil Will Burtin (1908-1972).
Slika 7: Robert Hooke, Mikrografija (Micrographia): celice hrasta plutovca in listi mimoze, 1665.
(Slikovni vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:RobertHookeMicrographia1665.jpg, 4. april 2019)
V analitičnem pogledu risarja-slikarja tako obstaja stičišče znanosti in umetnosti; umetnik George Stubbs (1724-1806) je slikal in risal konje, ki so bili vseskozi njegov glavni slikarski motiv, s takšno natančnostjo, da njegove risbe in slike še danes služijo študiju morfologije[20] na področju veterine. Hkrati pa je njegova slika Whistlejacket (1762), na kateri je na enobarvni medeno bež podlagi upodobil veličastnost arabskega dirkalnega konja v naravni velikosti in z anatomsko pravilnostjo, v umetnosti zgodovini tako pomembna, da na nek način napoveduje tisti prihod sublimnega v slikarstvu in umetnosti, o katerem piše Brejc, ko opisuje likovno branje sublimnega oziroma utopični (ne)kraj sublimnega, ki je za to potreben:
“lebdeč v praznem, viseč v zraku, v podobi, ki ni nikamor pripeta, s pogledom od spodaj navzgor, iz tal v višino in daljavo, izgubljajoč se iz znanega v neznano, iz vidnega v nevidno. To so postopki gledanja iz smeri gledalca."[21]
Znanstvene ilustracije tako v sebi nosijo še nekaj drugega kot suhe vidne informacije. Posredujejo nam neko kvaliteto sublimnega: izolirane preseke razmišljanja in videnja sveta; lebdeče fragmente časa, v katerem so nastale. ///
Viri in literatura:
[1] Zgodovina slikarske, kiparske in arhitekturne umetnosti, Ljubljana 2004, str. 8.
[2] The artist in the service of science (ur. Walter Herdeg), Zürich 1974, str. 24.
[3] Zgodovina slikarske, kiparske in arhitekturne umetnosti, Ljubljana 2004, str. 111.
[4] Tone RAČKI, Veščina risanja 3: majhne skrivnosti velikih mojstrov, Ljubljana 2010, str. 15.
[5] Zgodovina slikarske, kiparske in arhitekturne umetnosti, Ljubljana 2004, str. 121.
[6] Ernst H. GOMBRICH, The story of art, Oxford 1984, str. 222.
[7] Marija NABERNIK, Znanstvena ilustracija v Sloveniji in vpliv sodobnih medijev na to področje: magistrsko delo, Ljubljana 2012, str. 12.
[8] Ernst H. GOMBRICH, The story of art, Oxford 1984, str. 222.
[9] Jennifer B. LEE in Miriam MANDELBAUM, Seeing is believing, New York 2000, str. 19.
[10] The artist in the service of science (ur. Walter Herdeg), Zürich 1974, str. 10.
[11] Claudia SWAN, The Clutius botanical watercolors: plants and flowers of the renaissance, New York 1998, str. 7 in 8.
[12] Julia MARSHALL, Articulate images: bringing the pictures of science and natural history into the art curriculum, v: Studies in art education, 45/2, 2004, str. 141.
[13] Jennifer B. LEE in Miriam MANDELBAUM, Seeing is believing, New York 2000, str. 53.
[14] Sandra KNAPP, Natural history museum: scientific discovery through images, na: Google arts & culture, https://www.google.com/culturalinstitute/beta/exhibit/OwIyCxIHRK2SKw, 4. maj 2017.
[15] Jean BAUDRILLARD, Simulaker in simulacija, Ljubljana 1999, str. 15, 143.
[16] John J. Audubon’s Birds of America, na: Audubon, http://www.audubon.org/birds-of-america, 4. maj 2017.
[17] The Artist in the service of science (ur. Walter Herdeg), Zürich 1974, str. 35.
[18] Allison MEIER, Illustrated dolphins and vampire squid from the dawn of ocean exploration, na: Hyperallergic, https://hyperallergic.com/272479/illustrated-dolphins-and-vampire-squid-from-the-dawn-of-ocean-exploration/, 4. maj 2017.
[19] Marija NABERNIK, Znanstvena ilustracija v Sloveniji in vpliv sodobnih medijev na to področje: magistrsko delo, Ljubljana 2012, str. 56 .
[20] The artist in the service of science (ur. Walter Herdeg), Zürich 1974, str. 35.
[21] Tomaž BREJC, O sublimnem: izkustveni eksperiment v slovenskem slikarstvu, v: Likovne besede, 85-86, 2008, str. 53.
Komentarji