Egon Schiele - Lirik (1911)

UNIVERZA V LJUBLJANI

Akademija za likovno umetnost in oblikovanje

Avtor: Sanja Zamuda

Mentor: prof. dr. Jožef Muhovič

Letnik študija: 1. letnik drugostopenjskega univerzitetnega študija

Oddelek: Oblikovanje vizualnih komunikacij, smer Ilustracija

Študijsko leto: 2017/2018

V Ljubljani, februar 2018.

---------------------------------

1. Osebni vtis

1.1 Generalije o avtorju in delu

Egon Schiele je bil umetnik, ki je bil hkrati občudovan in zaničevan. V kratkih letih svojega delovanja, umrl je namreč že pri osemindvajsetih letih, je ustvaril ogromen opus del, v katerem se je jasno zrcalil njemu lasten likovni jezik, ki mu je prinesel prepozavnost in uspeh. Upodabljal je teme, ki so bile nezaslišane in obravnavane kot tabu. Masturbacija, razgaljene genitalije in ženski akti, ki niso imeli skoraj nič skupnega s tistimi, o katerih piše John Berger v Načini gledanja (2009), so bili tisti, zaradi katerih je javnost njegova dela označila za pornografska. Zgroženost javnosti nad njegovimi deli je vodila tudi do tega, da je 13. aprila 1912 pristal za tri dni v zaporu v Neulengbachu[1], prav tako pa so ga izgnali iz mest Češki Krumlov in Tulln, kjer se je rodil. Tako je večino časa preživel na Dunaju, kjer je tudi študiral in delal.

Spoprijateljil se je z Gustavom Klimtom, ki mu je bil hkrati prijatelj, vzornik, mentor in tekmec. V zgodnjih delih Egona Schiela se tako vidi vpliv dunajske secesije in del samega Klimta, katerih parafraze je pogosto ustvarjal. Oba ju je tudi fascinirala model Wally, s polnim imenom Walburga (Wally) Neuzil, ki je sprva pozirala za Klimta, kasneje pa postala Schielejeva ljubimka in najbolj pogost ter znan motiv njegovih del.

Figure in avtopotreti so tako bili Schielejevi najbolj pogosti motivi. Deformirani, zveriženi in podaljšani udi so mu služili kot izrazna sredstva, s katerimi je izražal notranje stiske, ki so bile globoko prisotne v tedanji dunajski družbi. Fin de siecle je pomenil tesnobo ob koncu stoletja, utrujenost družbe in dolgčas, ki ga je čas tedanje dekadence prinašal. Prav tako je že bilo slutiti prihod prve svetovne vojne, bila je revščina in stiska, družbene norme pa utesnjujoče.

Schiele je slikal v ekspresionistični maniri; slike so nastajale hitro z vidnimi potezami čopiča in so odražala njegova esktremna psihična počutja v skoraj nevrotičnem izrazu. Skupaj s Klimtom in Kokoschko ga uvrščamo med avstrijske ekspresioniste in predhodnike nemškega ekspresionizma.

Umrl je leta 1918 za špansko gripo, ki je nekaj dni pred tem vzela tudi njegovo nosečo ženo Edith Schiele. Zanimivo je isto leto umrl tudi Ivan Cankar ter Wally, Schielejev veliki vir uspeha in navdiha.

Slika 1: Potret Egona Schiela, Imagno/Avstrijski arhivi, Leopold Museum, Dunaj.

Slika, z naslovom Lirik, je nastala leta 1911 in je naslikana alla prima z oljem na platnu. Format je kvadraten, motiv pa izrazito tipičen za Schieleja, saj gre za avtopotret. V primerjavi z ostalimi Schielejevimi deli je relativno majhne velikosti.

Slika 2: Egon Schiele, Lirik, 1911, 80.5 cm x 80 cm, olje na platnu, Leopold Museum, Dunaj.

1.2 Osebni vtis o delu

Znotraj kvadratnega formata slike se nahaja figura, ki daje vtis, da je ujeta. Njen vrat in glava sta nenaravno zverižena in pod nenavadnim kotom pritiskata na rame, kot da ne bi bilo prostora, da bi se figura lahko vzravnala in stala pokončno. Likovno delo daje občutek utesnjenosti. Figura ima zamaknjen pogled in ni povsem jasno, kam gleda; z enim očesom gleda izven formata, s ta drugim pa morda opazuje gledalca.

Roke, kot glavno orodje umetnika, so postavljene v ospredje in so naslikane v značilnem umetnikovem stilu: s podolgovatimi in suhotnimi prsti. Opaziti je tudi močan svetlostni kontrast med figuro in ozadjem, kot da bi se samo ozadje zajedalo v umetnikovo telo in ga še nadalje deformiralo. Videti je, da gre za njegov avtopotret in čutiti je njegovo stisko. Ali gre med drugim za ujetost umetnika v neko spolno obsesijo in družbo, ki je do spolnosti zavrta?

2. Verifikacija osebnega vtisa

2.1 Identifikacija semantičnega cilja

Egon Schiele je bil ekspresionistični slikar. Želel je izraziti svoja občutja, ki so velikokrat bila ekstremna in bi jim danes morda pripisali kakšna zdravila proti anksioznosti, s tem pa bi najverjetneje bodoče generacije prikrajšali za intenzivne izkušnje, ki jih njegova dela v gledalcih sprožajo. Pa vendar je Egon Schiele bil slikar, ki je slikal zase, saj mu je to bila eksistencialna nuja. To je bila zanj oblika terapije, s pomočjo katere je lahko ventiliral notranje napetosti.

Poleg osebnih travm je umetnik zelo verjetno čutil, da je tudi svet okoli njega v stanju stiske, tesnobe, revščine in dekandence, ki je nastopila ob koncu stoletja. Ivan Cankar nam opisuje življenje tistega časa in dela Egona Schiela se zelo dobro zlivajo s to rjavo-sivo podobo sveta, ki jo oba slikata. Navsezadnje sta bila sodobnika, nekaj časa sta oba živela na Dunaju, v njunih delih se pojavljajo podobne teme smrti, zlorabe, spolnosti. Nenazadnje oba govorita tudi o lažni meščanski morali.

Zdi se, da vse to slikarja utesnjuje. Slutiti je prihod prve svetovne vojne, Schiele živi v pomanjkanju, njegova dela in življenje pa družba ostro kritizira kot nemoralna in deviantna. Schiele se med drugim počuti ujetega v družbene norme, ki obsojajo kakršno koli obliko spolne svobode.

2.2 Identifikacija formalnih izhodišč

Figure v Schielejevih delih se izmikajo konvencionalni lepoti, tudi ne gre za potrete samih potretirancev in modelov. Preko slikanja modelov je umetnik izrazil svoje notranje vsebine in občutke, ki so se skozi hipno ekspresijo njegovih potez materializirala na slikovnem polju. Gre za neposredno povezavo med slikarsko podlago in njegovo zavestjo, čutenjem, ki ga je evociralo risanje in slikanje modelov. »Tako so nastali psihogrami (ang. psychograms), ki poudarjajo napetost in celo tragedijo.« [2]

Med figuro in ozadjem je velik svetlo-temni kontrast, ki poudarja dramatično doživljanje posameznika, ustvarja pa tudi razlikovanje med figuro in ozadjem. Roke in glava, ki so ikonografski nosilci pomena, so zveriženi, stisnjeni ob zgornji rob slike, roke podolgovate in suhljate. Temačno ozadje se zažira v figuro, ujeto v kvadratni format delno odprtega kadra. Po Kandinskem »zgoraj« v kvadratu vzbuja predstavo lahkotnosti in svobode, »spodaj« pa predstavo zgostitve in teže[3]; v delu Lirik je tovrstna svoboda in lahkotnost v zgornjem delu kvadratnega formata kvečjemu povezana ravno z negacijo le te, saj se subjekt počuti ravno nasprotno od svobodnega. V spodnjem delu kvadratnega formata pa je figura celo odrezana v predelu genitalij, kot da gre za neke vrste metaforično samokastracijo zaradi spolne zavrtosti ali psihične travme umetnika.

Delo Lirik je naslikano alla prima z gramatiko ekspresije z uporabo barv in oblik. Tudi svetlo-temno je obravnavano na ploskovit in barvit način. Iluzije tridimenzionalnega prostora ni, se pa figura pojavlja v nekem notranjem psihološkem prostoru subjekta, ki je temačen in nejasen. Kader je odprt na levo in desno, pa vendar je figura utesnjena; vrat ima nenaravno zvit in pri spodnjem robu slike je odrezana.

2.3 Analiza označevalne strukture

Slikar je živel v času, ko doživljanje posameznika ni bilo pomembno. Potlačenje čustev je takrat bila zapoved v neki skupni zaroti družbenega molka. Subjekt kot takšen ni bil pomemben in ni bilo pomembno, kako je čutil in kaj je pretrpel. Vse to so takrat ignorirali, to je bil čas nenaklonjen intimi. Umetnik se je temu uprl s svojimi deli in z njimi sporočal, da posameznikove travme in občutja so pomembni in da je enako pomembno to, da se jih izrazi.

Skozi slikanje, ki mu je pomenilo terapijo in način bivanja, mu je delo omogočalo tudi iskanje (nove) identitete in morda tukaj leži vzrok v njegovih mnogih nastalih avtopotretih. Morda je šlo za narcisoidno osebnostno motnjo ali pa je enostavno avtopotret bil praktičen za takrat, ko ni bilo na voljo modela. Zazrtost samega vase lahko pomeni tudi travmo, ki posamezniku onemogoča sočustvovanje z okolico, saj je preobremenjen s svojim lastnim čutenjem.

3. Sinteza

3.1 Kaj je bilo likovno artikulirano?

Schiele je izrazil stališče, da je življenje kletka. Ta utesnjuje in mu krati svobodo, hkrati pa je tudi družba tista, ki ga omejuje s svojimi normami in prepričanji, zaprtostjo in nenaklonjenostjo svobodnemu izrazu. Vsa ta družbena pravila pritiskajo na umetnika in ustvarjajo pritisk, ki se lahko sproti samo še skozi slikarstvo, ki je provokativno in gledalca rane.

3.2 Kako je bilo to storjeno?

Občutke tesnobe in ujetosti je slikarju uspelo prezentirati s pomočjo oblike izbranega formata slike in umeščenosti figure znotraj tega formata. K večji dramatičnosti tega občutja je pripomogel tudi svetlo-temni kontrast, ki se pojavlja med figuro in ozadjem. Da gre za občutje umetnika samega je razvidno iz avtopotreta v upodobljeni figuri, saj gre za obrazne poteze, ki so nedvomno umetnikove, hkrati pa je tudi slikarski slog izrazito avtorski.

3.3 Zakaj je bilo to storjeno tako in ne drugače?

Slika je izdelana v Schielejevem slogu slikanja, ki mu je omogočal hitro oblikotvorno delo in neposredno povezavo med roko in čutenjem. Avtopotret je bil najbolj primeren motiv za izražanje čustev in občutij, ki so izrazito avtorski. Zanimivo pa bi bilo, če bi naslikal verzijo Lirika z modelom Wally oz. poskušal ujeti na platno njeno občutje, ampak ne v obliki psihograma, temveč popolnoma skozi njene oči in bit.

--------------------

Viri in literatura

BUTINA, Milan, Mala likovna teorija, Ljubljana 2000.

COMINI, Alessandra, Schiele in prison, London 1973.

Encyclopedia of world biography (ur. Suzanne Michele Bourgoin in Paula Kay Byers), Detroit 1998.

BASSIE, Ashley, Expressionism, New York 2008.

STEINER, Reinhard, Egon Schiele: 1890 – 1918: the midnight soul of the artist, Köln 1991.

Spletni viri

Dailymotion: The life of Egon Schiele – art history biography. Dostopno preko: http://www.dailymotion.com/video/x41ksrl, 8. november 2017.

Expressionism: an introduction, na: Khan Academy, https://www.khanacademy.org/humanities/art-history/art-1010/early-abstraction/expressionism1/a/expressionism-an-introduction, 21. november 2017.

Nazi looting: Egon Schiele's portrait of Wally, na: Khan Academy, https://www.khanacademy.org/humanities/art-history/art-1010/early-abstraction/expressionism1/v/schiele-wally, 21. november 2017.

Schiele: Hermits, na: Khan Academy, https://www.khanacademy.org/humanities/art-history/art-1010/early-abstraction/expressionism1/v/egon-schiele-hermits-1912, 21. november 2017.

Schiele: seated male nude (self-portrait), na: Khan Academy, https://youtu.be/croM4PvOdbM, 21. november 2017.

YouTube, The life and work of Egon Schiele. Dostopno preko: https://www.youtube.com/watch?v=t5IxlSkHraw, 8. november 2017.

Slikovni viri

Slika 1: Potret Egona Schiela, Imagno/Avstrijski arhivi, Leopold Museum, Dunaj. Dostopno preko: https://www.leopoldmuseum.org/en/leopoldcollection/focus/Schiele, november 2018.

Slika 2: Egon Schiele, Lirik, 1911, 80.5 cm x 80 cm, olje na platnu, Leopold Museum, Dunaj. Dostopno preko: https://arthive.com/artists/1142~Egon_Schiele/works/209~Lirik

[1] Reinhard STEINER, Egon Schiele 1890-1918: the midnight soul of the artist, Köln 1991.

[2] Encyclopedia of world biography (ur. Suzanne Michele Bourgoin in Paula Kay Byers), Detroit 1998, str. 1.

[3] Jožef MUHOVIČ, Likovna kompozicija: interno študijsko gradivo brez slikovnih prilog, Ljubljana 2013, str. 70.