Umetnost japonskih lesorezov Ukiyo-e

Ukiyo-e

Izraz Ukiyo-e, katerega prevod pomeni "slike lebdečega sveta" (pictures of the floating world) označuje umetniško gibanje japonskega Tokugawa obdobja (1603-1867).[1] Prve ukiyo-e podobe so se pojavile v Tokiju, takrat imenovanem Edo, kjer se je pojavila nova oblika japonske buržuazije. Te slike so prikazovale vsakdanje prizore na modernih ulicah Eda. Ukiyo-e na Japonskem obstaja kot vzporednica impresionizmu v zahodnem slikarstvu; prikazuje zamrznjene trenutke takratnega vzdušja, mode, potretov kabuki igralcev, prizorov iz podeželja, vse to v budistični maniri zen meditacije. Tako kot haiku mistično ujame trenutek v času, tudi ukiyo-e upodobablja prizore takrat izolirane Japonske.

Pri večini ukiyo-e slik gre za lesoreze, pri čemer gre za produkcijo pri kateri sodeluje več mojstrov. Umetnik izdela risbo podobe, nato pa lesorezni mojstri izdolbejo matrico in mojstri za odtiskovanje naredijo končne odtise. Za barven lesorez je potrebno izdelati več matric, za vsako barvo posebno ploščo, ki se nato sestavijo šele na koncu, ko so odtisnjene vse plošče; šele takrat umetnik lahko vidi svoj izdelek. Lesorezna tehnika je bila zelo razširjena zato, ker je bila relativno poceni in se je z njo dalo narediti veliko odtisov. Še en razlog, ki je pripomogel k razširjenosti ukiyo-e podob je bil ta, da so te slike prikazovale najrazličnejše prizore - od najbolj priljubljenih prizorišč, zgodovinskih trenutkov, pokrajin, slik živali, cvetja v različnih letnih časih, erotičnih slik do zelo priljubljenih prizorov iz bordelov in gledališč, kjer so se prebivalci Eda sproščali in se zamotili. Takšne podobe gejš in strežajk iz čajnic tvorijo recimo svojo kategorijo imenovano bijin-ga, kar pomeni "podobe lepih žensk". Prav tako so bile zelo priljubljene slike igralcev v kabuki gledališču, imenovane yakusha-e.

Slika 1: Kitagawa Utamaro, Petelinova ura (Tori no koku), pozno 18. stoletje, lesorez, neznana velikost.

Japonske lesoreze od zahodnih podob ločijo nekatere izrazite razlike v upodabljanju prostora. Ukiyo-e umetniki so uporabljali enakomerne barvne ploskve, močne konturne linije, ki so bile povsod enakomerno odebeljene in niso z debelino prikazovale prostora, kot je to navada v zahodnem slikarstvu, uporabljali so dekorativne oblike in pa zelo malo senčenja. Takšne podobe niso poskušale prikazati iluzije prostora, kot je to bilo bistveno za zahodno tabeljno oljno slikarstvo, ampak so bile te podobe sploščene, dvodimenzionalne. Prav tako niso uporabljale matematične konvergentne perspektive, ki je bila za naš prostor bistvena, namreč so bili prostori zgrajeni iz prevladujočih vzporednih linij.[2] Če je v zahodni umetnosti prevladovala centralna perspektiva, pa tukaj lahko govorimo o izometrični perspektivi.

Slika 2: Okumura Masanobu, Prizor iz kabuki gledališča (Shibai Ukie), lesorez, neznan datum in velikost.

Medtem ko je v zahodnem svetu še strašil horror vacui, pa v japonskih lesorezih veliko vlogo igrajo prazni prostori. Ti so pravzaprav odraz celotne japonske kulture, ki tišini daje veliko vlogo. Zen budizem namreč pravi, da prava komunikacija poteka v tišini, jezik pa je temu samo ovira. Tudi bistven del obreda pitja čaja sestoji iz tišine in nekakšne meditacije, ki se porodi iz tega tihega sobivanja in skupnega pitja čaja. Razsvetljenje v zen budizmu tako izvira iz stanja, ko ni misli, to je iz stanja praznosti. Praznina v kompoziciji je tako ravnotež ornamentom.

Slika 3: Miyagawa Choshun, Impresije, Številka 34, črnilo in barvno slikanje na svilo, okoli 1718, neznana velikost.

Še ena lastnost japonskih lesorezov, ki je presenetila zahodne gledalce, je kadriranje. Prostori, objekti in tudi osebe so velikokrat odrezani iz kadra, kar se v Evropskem prostoru pojavi z izumom fotografije. Edgar Degas je recimo primer takšnega slikarja, ki je začel v našem prostoru eksperimentirati s kadriranjem in nenavadnimi pogledi na figuro ter tudi upal odrezati figure izzven pogleda gledalca. Tudi Toulouse Lautrec, ki se je po srečanju z japonskimi lesorezi zanje zelo navdušil, je bil znan po upodabljanju kabarejskih umetnikov prikazanih iz nenavadnih kotov.

Slika 4: Utagawa Kunisada, Tiskarna (triptih), sredi 19. stoletja, lesorez, neznana velikost.

Po besedah Charlesa Dawsona se "japonski umetnik ne ukvarja z modeliranjem, chiaroscurom in se niti za trenutek ne pretvarja, da je list, na katerem ustvarja karkoli drugega kot raven. Tudi s konturami ne gradi prostora. Njegov prvoten cilj je namreč lepo okrasiti dan kos papirja, njegova druga naloga pa dati motivu, ki ga ustvarja, neko svojo realnost brez da bi pri tem poskušal posnemati naravo. Pa vendar so japonski umetniki čudoviti realisti."[3]

Najbolj znan in ploden ustvarjalec ukiyo-e lesorezov je bil umetnik Katsushika Hokusai (1760-1849), ki je za časa svojega življenja ustvaril približno 35.000 del v sedmih desetletjih nenehnega ustvarjanja. Zase je pravil, da je "star mož zblaznel za slikanjem" (ang. the old man mad with painting). Hokusai se je v svojih najstniških letih srečal s knjižno ilustracijo, ko je delal v nekakšni knjižnici, po tem pa šel za vajenca za mojstra graverja tehnike lesoreza. Zatem se je lotil risanja in slikanja. Pri devetnajstih letih je izdal svoje prve lesoreze Kabuki igralcev.

Knjižna ilustracija je bila takrat najbolj priljubljena oblika popularne umetnosti. Hokusai je, tako kot veliko drugih ukiyou umetnikov, svojo kariero začel z ilustriranjem tako imenovanih yellow-backs knjih - cenenih novel, ki so takšno ime nosile zaradi rumenih platnic, potem pa začel ilustrirati vedno bolj prominentne novele.

Slika 5: Katsushika Hokusai, Južni veter, jasna zora (Rdeči Fuji) iz Trideset pogledov na goro Fuji, med 1830 in 1832, lesorez, neznana velikost.

V svojem življenju je z ilustracijami opremil 270 različnih literarnih del, poleg tega pa izdal še svoje umetniške knjige. Najbolj znana od teh, ki jo je naredil tudi na koncu svojega življenja, je Trideset pogledov na goro Fuji, ki vsebuje 46 lesoreznih odtisov. Gora Fuji ima pomembno vlogo v japonski kulturi - prvotno so Japonci namreč bili častilci sonca, čigar prvi žarki so vsako jutri najprej osvetili 3776 metrov visoko goro Fuji. Hokusaijevi lesorezi iz te serije so japonsko krajinarstvo dvignili na nov nivo ekspresivnega ter simboličnega upodabljanja krajin, pri čemer gre pravzaprav za izražanje notranjih krajin.

Najbolj znan lesorez iz Trideset pogledov na goro Fuji je najverjetneje lesorez Veliki val pri Kanagawi, ki se pojavi tudi na naslovnici Debussyjevih not Morje (fr. La mer) iz leta 1905.

Slika 6: Naslovnica Debussyeve La mer, 1905 (neznan avtor).

Slika 7: Katsushika Hokusai, Veliki val pri Kanagawi iz Trideset pogledov na goro Fuji, med 1828 in 1833, lesorez.

Zanimivo je tudi delo Popotniki ujeti v nenadnem sunku vetra v kraju Ejiri, katerega hommage je naredil fotograf Jeff Wall.

Slika 8: Katsushika Hokusai, Popotniki ujeti v nenadnem sunku vetra v kraju Ejiri, 1832, lesorez.

V originalnem Hokusaijevem delu vidimo romantično pokrajino pod goro Fuji, dogajanje na Wallovem delu pa je postavljeno v nekakšno industrijsko podeželje, kjer je mešanica narave in urbanih konstrukcij, žic ter kovine.

Slika 9: Jeff Wall, Nenaden sunek vetra (po Hokusau), 1993, transparentni lightbox, 229 x 377 cm.

Zadnji veliki mojster ukiyo-e je bil Hokusaijev tekmec Ando Hiroshige (1797-1858) znan tudi kot Utagawa Hiroshige. Evropske impresioniste je navdušil s svojimi brilijantnimi prostorskimi kompozicijami in pretanjenim čutom, s katerim je v svoja dela ujel najobčutljivejše nianse spreminjajoče se pokrajine. V seriji Petintrideset postaj Tokaida je ilustriral petintrideset postojank vzdolž vzhodne obmorske ceste, ki je povezovala Edo in Kyoto. V svojih delih je povezal poetično noto narave z vsakdanjim življenjem ljudi, kar je dobro vidno v seriji Znani kraji v Edu: Sto pogledov.

Slika 10: Ando Hiroshige, Znani kraji v Edu: Sto pogledov: Lunin most v Meguru, 1856, lesorez, neznana velikost.

Japonaiserie in Japonizem

Japonski lesorezi so v Evropi postali znani leta 1860, po tem, ko je Japonska odprla svoja vrata mednarodnemu trgovanju leta 1853. Pred tem je bila strogo zaprta in odcepljena od sveta, saj so bili tuji vplivi na japonsko kulturo nezaželjeni. Ravno zato je Japonska razvila svojevrsten stil in kulturo. Vstop tujcev v deželo je bil strogo prepovedan, vsak Japonec, ki pa je potoval v tujino, mu je bil vstop nazaj prepovedan. "Japonski bum" v Evropi je zanetila razstava Exposition Universelle v Parizu leta 1867. Ljudje so začeli zbirati japonske predmete in slikati svoje modele oblečene v kimona. Takšno navdušenje nad vsemi japonskimi stvarmi so poimenovali japonaiserie, beseda japonizem pa pomeni elemente japonske umetnosti, ki so vplivali na in se integrirali v zahodno umetnost. Umetniki kot so Manet, Van Gogh in Whistler so posvojili japonski način poudarka na konturi, uporabi praznih prostorov, ploskovitih barvnih nanosov, ponavljanja in poenostavljanja.[4] Nekateri umetnostni zgodovinarji celo vztrajajo, da brez japonskih vplivov, zahodnega modernizma kot ga poznamo, ne bi bilo.[5]

Slika 11 in 12: Ando Hiroshige, Bambusova dvorišča, 1857-58, lesorez (levo) in James Whistler, Star most kraja Battersea, 1872-75, olje na platnu, 66.6 x 50.2 cm (desno)

Slika 11 prikazuje Hiroshigov lesorez, ki je Jamesa Whistlerja menda navdihnil za sliko Star most kraja Battersea (1872-75), v slikah 13 in 14 pa je viden vpliv japonskega načina grajenja protora na van Goghov pristop k slikarstvu, ki s črtami in točkami gradi verističen učinek prostora. Van Gogh sam je bil oboževalec teh lesorezov in jih je veliko tudi preslikal.

Slika 13 in 14: Vincent van Gogh, Polje z vzhajajočim soncem, 1889, olje na platnu, 71 x 90.5 cm.

Slika 15: Katsushika Hokusai, Hokusai Manga št. 14, 1814-19, lesorez, neznana velikost.

---

[1] Philip B. MEGGS, A History of Graphic Design, ZDA 1998, str. 179.

[2] Natalie AVELLA, Graphic Japan: from woodblock and zen to manga and kawaii, Kitajska 2004, str. 9.

[3] Prav tam, str. 10.

[4] Prav tam.

[5] Prav tam, str. 11.